Življenje je lahko razigrano, razburljivo, lahko pa je žalostno in tiho. Lahko je turobno kot deževen dan ali čarobno kot trenutek iz sanj.
Včasih je vse temno in sivo in nimaš moči, da bi priplaval na površje. Ležiš na hrbtu, daleč spodaj v globini. Popolnoma sam, dihaš, čutiš ...
In ko si tako v temi in na dnu moraš včasih samo pogledati visoko nad svojo glavo. In tam zagledaš žarek. Žarek upanja, žarek ljubezni, ki te ponese nazaj med oblake.
Tam visoko med oblaki življenje teče naprej. Ne ustavlja se in se ne ozira nazaj. Tam je vse razigrano, v zraku čutiš veselje in srečo. Tam je lepo, tako lepo kot najlepša knjiga, v kateri najdeš nebesa.
ZARJA JUHART, 8.C
Življenje
Življenje tako hiti, da nas zraven ne spusti. Naprej gre brez nas, ne da bi povedal naglas.
Vse lepo enkrat mine, gre med spomine. Toda nas čas lahko prehiti, mi pa ne moremo nič storiti.
Življenje je kot gora, plezaš, plezaš in prideš na vrh, prej padeš in življenje je spet mora, da ti v kosti pošlje srh.
Toda ne obžalujmo stare napake, ker nas je nekaj naučila. Življenje nas ne čaka, ura bo bila in bila.
JERNEJA VAVDI, 8.B
ŠOLARSKA
V šoli nas je kot Rusov, zato naredimo veliko poskusov. Poskusi so zelo razburljivi, zato smo pri kemiji tako marljivi.
V šoli se učimo tudi novega znanja, zato se nam že včasih čez dan sanja. Pri slovenščini se otroci učijo branja, mi pa knjižnega raziskovanja.
Šola je zato kot velika skleda, iz katere mi jemo veliko meda.
Sara Lendero 9.a
MORSKA ROŽA
Morska roža na dnu morja, veseli se do neba, saj kraljica je morja.
Ribe rade se igrajo, ker kraljico rade imajo. Ko kraljica se zavrti, morje prinaša plimo mi.
Ema Zupanc, 7. c
NA DRUGI STRANI
Ko sonce zatone v morje, nastane zatonce. Pride nevihta, grmi, ti postaneš ihta. Temu se reče gromihta. Iz teme pride črn srnjak, imenovan je kar črnjak. Ko vidiš ga v gromihti, te srh spreleti. Izgleda, kot da prišel je iz Osa, ne pravega, temveč Srkoza. Prižgeš svečo, zaželiš si srečo in stopiš svečno na prag. Kar naenkrat vse postane novo in zeleno, prišel si v Zelenovo in vse je toplo in mlačno. Ni več črnjakov, ne gromiht, ne verjameš več v Srkoz in se zbudim. Zadovoljen naliješ si mleko in ga pogreješ, poimenuješ ga toplečno.
Ana Mušič, 6. c
Nosek
V neki majhni vasi so nekoč živeli trije prijatelji Marko, Žan in Lan. Vsi v vasici so jih poznali kot »tolpa treh«, na tretjem mestu porednežev v vasici. A oni so hoteli biti na prvem mestu porednežev! Na prvem mestu pa so že bili Aljaž, Tomaž, Tomi in Luka, ki niso bili le poredneži, temveč tudi razgrajači. Seveda »tolpa treh« ni imela četrtega člana, ki je nujno potreben! Bil je prvi dan šole v petem razredu. Vsi so bili veseli, da spet vidijo učiteljico in svoje sošolce. »Pozdravljeni, učenci,« se razveseli učiteljica Metka. »Zdravo, učiteljica in sošolci,« navdušeno reče Lina. In tako imajo prvo uro pouka. Učiteljica jim pove za učni načrt, za športne dneve, končni izlet … Nato pa kar naenkrat preneha govoriti in pogleda na uro. »Ojoj,« reče. Ura je bila devet in nekdo je potrkal na vrata. »Zdravo,« reče mama novega učenca. »Pozdravljeni,« odvrne učiteljica. »To je vaš novi sošolec Peter,« reče učiteljica. Nato stopi k Petrovi mami, Peter sede in pozdravi. Sošolci pa odzdravijo. Sedel je poleg »tolpe treh«. Tolpa treh vidi, da je fant prijazen in odličen za skupino. »Zdravo, mi smo Marko, Žan in Lan, ljudje nas poznajo tudi kot tolpa treh, a hočemo biti tolpa štirih in to na prvem mestu! Ali se nam bi pridružil?« vpraša Žan. »Danes se lahko dobimo na igrišču ob 14. uri,« reče Marko. A Peter še odgovoriti ne more, ker je učiteljica nadaljevala s poukom. Nato ura hitro mine, saj je prvi dan šole. Kmalu je kosilo in ura je pet minut do dveh popoldan. Nato se na igrišču prikaže Peter in pove, da bi se rad pridružil skupini. »Dobro, lahko se, ampak potreben je dober trening,« odgovori Lan. In začnejo trenirati, najprej skačejo, nato tečejo, potem igrajo nogomet, košarko … Na koncu pa Žan Petru reče, naj naredi še 5 krogov okoli igrišča in res, Peter jih naredi. Nato si čestitajo in odidejo. Naslednji dan se ves čas družijo in to opazi tudi »tolpa prvih«. »O, glej kdo je našel četrtega člana! Tolpa tretjih! Mislite, da vam bo ta prekla kaj v pomoč,« se zasmeji in reče Aljaž. »Veste kaj, stavim, da vas lahko premagamo v boju,« odločno reče Marko. »Ha, ha, ha! Da nas ve prekle premagate v boju!« se zareži Tomaž. »Ja, vas izzivamo za v soboto ob 2. uri,« reče Lan. »Zmenjeno,« se zasmeji še Luka. Do sobote so še štirje dnevi. V sredo pridejo vsi, razen Žana, ki je naredil načrt za trening. Šola mine hitro in spet se dobijo na igrišču in vadijo košarko, nogomet, skačejo, hopsajo … na koncu pa še tečejo in Peter je zelo utrujen in ne vidi kamna pred seboj ter pade. Iz nosu mu priteče malo krvi in Lan mu da robček iz torbe. Nato si ga zaveže okoli nosu kot pentljo in Žanu se zdi to smešno. »Ha, ha, ha, ha Peter Nosek, a te boli nosek?!« se norčuje Žan. Pridruži se mu še Lan. Vsi razen Marka se mu smejijo. Kmalu za to izve vsa šola. Peter naslednji dan pride v šolo, seveda brez pentlje. Vsi se mu smejijo in ga kličejo Nosek. Peter,Lana in Žana ne pogleda več. Gre pa naravnost do Marka. »Živijo,« reče Peter. »Zdravo,« odvrne Marko. »Zakaj se mi pa ti ne smejiš?« vpraša Peter. » Zato, ker si dober in pošten prijatelj. In pravi prijatelji si pomagajo,« odvrne Marko. »Hvala ti. V soboto pa bova midva zmagala na dvoboju, boš videl,« reče Peter. In res, sobota je tu in dvoboj se začne. Seveda »tolpa prvih« izbere dva člana. A nato se prikažeta Žan in Lan. Marko, ko Peter ne gleda, gre do njiju in reče, naj se opravičita. A Lan in Žan mu niti odgovorita ne. Zato Marko odide k Petru. Naloga dvoboja je, da morajo obrati čim več hrušk z drevesa na vrtu, ki ga spodaj straži pes in če ga zbudiš, ojoj! »Imate 30 sekund,« reče še Luka, ki ni izbran za v dvoboj. »Naj se igra prične zdaj!« reče še Toni, ki tudi ni izbran za v dvoboj. In res, hitro probajo nabrati hruške, vsi imajo že po 7 hrušk. A tik preden je konec igre, Peter utrga še zadnjo hruško. Nato preštejejo hruške. »Zmagala sta Peter in Marko!« se zadere Luka. »Ja! Prva sva!« se glasno zadere Peter. Lan in Žan ostaneta odprtih ust. Naslednji dan v šoli vsi lepo pozdravljajo Petra in Marka, ki imata na nosih robček kot simbol. Ko je konec pouka, gresta na kosilo Marko in Peter. Smejita se in uživata. Nato prideta do njiju Lan in Žan. »Oprostita, prosim, oprostita nama,« prosi Lan. »Oprostita, prosim, odpustita nama!« doda še Žan. »No … dobro, oddolžita se lahko le na en način, in sicer da si dasta na nos ščipalko za obešanje perila in jo nosita 2 uri,« neusmiljeno reče Peter. In Marko se strinja. In res, nosita jih tako dolgo, da imata čisto rdeče nosove. Zato si ju morata še onadva oviti z robčkom. Nato pa se imenujejo »tolpa nosek«. In tako je nastala tudi knjiga Peter Nos.
Vita Gornik, 6. c
Dragi moji! Hamburg, 14. 2. 2020
Odprla so se vrata vlaka. Kar naenkrat sem stopila v popolnoma drugačen svet. Visoke stare hiše, razbita okna, luknje v zidovih, nesnaga v vodah, dolgi dimniki, iz njih pa črni dim, prestrašene živali na ulicah, žalostni glasovi, ki odmevajo v neznano kam, solze v očeh vsakega, ki sem ga pogledala, vse je bilo pred mano, vse se je dogajalo tako hitro, a brez kakeršnega koli pomena.Težko je bilo poslušati glasove otrok, ki so klicali svoje mame in očete, in upali, da jih še kdaj objamejo in poljubijo na lica. Ženske ločujejo od moških, jih potiskajo na drugo stran, se prerivajo sem ter tja, mahajo z robci in pošiljajo poljube ter kričijo in stokajo na vse strani. Kmalu bom ena izmed njih, saj se vrsta za kopel vedno manjša in manjša. Ne vem, kam grem, kaj me čaka, bom sploh preživela, kaj bodo storili z menoj, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so že odšli, jim je zdaj boljše? Ves ta strah, ki se mi pretaka po telesu hitreje kot kri, utrip srca vedno bolj razbija, potne roke, žalost vseh obrazov in niti enega nasmeha. Samo vi ste še moj up, edino, kar me še drži na nogah. Rada vas imam in pogrešam vas.
Topel pozdav Z ljubeznijo mama
Ljubljeni! Amerika, 3. 3. 2020
Kje ste, dragi moji? Kaj počnete, ko mene ni od nikoder? Pogrešate moje tople dlani, ki so vas negovale, vas božale vsak dan in vam izkazovale ljubezen? Kaj pravite? Je doma vse v redu? Minilo je kar nekaj časa, odkar sem vam nazadnje pisala. Zame se je v življenju zgodil velik preobrat. Pred dvema tednoma sem končno prispela na ameriška trda kamnita tla. Ne morem vam povedati, kako sem bila hvaležna, da sem lahko stala pokonci brez tega, da bi me premetavalo sem ter tja po razburkanem morju. Na ladji je bilo zelo tesno, ljudje so hodili sem ter tja, se potiskali in bili strogi drug do drugega. Bila je takšna gneča, da so se nekateri znašli tudi v morju in jih nikoli več nismo slišali ali videli. Ladja se ni ustavila za te ubožce, drugim pa tudi ni bilo mar. Sedela sem v kotu in se poskušala prilagoditi tamkajšnjim razmeram. Glavno je to, da sem živa in zdrava in da sem preživela. Tavala sem po ulicah, ki so bile polne ljudi. Okrog mene so bile ob vsakem koraku visoke stavbe, ki so predstavljale vsaka svoj pomen. Ceste so bile polne avtov, ki so se vozili v vse smeri. Bila sem neznosno lačna, kar krulilo mi je v želodcu. Poiskala sem majhen lokal, si naročila nekaj za pod zob in si zbistrila misli. Kar nekaj dni sem iskala službo, hodila na razgovore za delo in ga seveda tudi našla. Zdaj delam kot čistilka v kar premožnem hotelu. V njega hodijo elegantni in fini ljudje. Občudujem njihove prekrasne, barvite obleke. Plača, ki jo imam, je točno taka, da se preživim in imam to, kar potrebujem. Še vedno sem zmedena, saj ne vem, kam naprej in kaj me še vse čaka. Spoznavam ljudi okrog sebe in tudi samo sebe. Vsak nov dan je za mene novo potovanje. Grem z vzdignjeno glavo naprej. Pišite mi kaj. Povejte mi to, kar čutite. Rada bi prebrala vaše majhne zgodbice.
Prisrčen pozdrav Z ljubeznijo mama
Prijateljstvo na preizkušnji
In res dobili so se ob devetih ob starem mlinu. Bilo je že pozno in stari mlin je v gozdu, kjer vse škripa in poka. »Hej! Kaj sta vidva rekla fotru, da sta lahko šla?« je vprašal Nejc. »Jaz sem rekel, da grem na sladoled z vama,« reče Sine. »In ti je verjel?« vpraša Piksi. »Ja, najprej se je malo počohal po glavi, ampak potem je rekel, da se naj vrnem do desetih. Nato pa mi je še dal 10 evrov,« odvrne Sine. »Kaj pa ti Piksi, kaj si rekel ti?« vpraša Nejc. »Jaz sem ga vprašal, če lahko grem in saj veš koliko krat smo že rekli kaj podobnega, zato je odgovoril ne in da naj grem spat! Ampak potem sem naredil lutko, ki predstavlja mene in jo pokril z odejo. Potem pa sem v svoji sobi našel vrv in skozi okno splezal po njej,« reče Piksi. Nejc še želi nekaj vprašati, a ga prekine Sine in reče, da je že ura pol deset in da jim bo zmanjkalo časa. »No, dobro,« odvrneta Piksi in Nejc. »Nejc, ali imaš pipec?« vpraša Sine. »Ja, ga imam,« odvrne Nejc. Sine vzame pipec in vsem trem nariše 3 poševne brazgotine, nekje pod roko, da se ne vidi. »Auč, to zelo boli!« zakriči Nejc. »Daj no, potrpi reva!« odvrne Sine, čeprav tudi sam stoka od bolečin. Po tem pobrišejo kri, vržejo pipec v grmovje in odidejo domov. Dnevi minevajo in je že tukaj šola. Seveda v šoli noben ni briljanten, ampak razrede pa naredijo. Leta minevajo in niso več v mali šoli, ampak v srednji. Zdaj seveda vsi gledajo za puncami. Kmalu so srednješolske počitnice in vsi skupaj si najdejo enako službo. Vsi delajo na bazenu kot natakarji in reševalci. Skupaj se zabavajo, jejo hamburgerje, pice in krompirček, pijejo sladke pijače in se družijo z drugimi fanti in puncami. Nekega dne pa se po večerni zabavi ob bazenu zgodi nekaj posebnega. Piksi pride naslednjega dne čisto zasanjan. »Zdravo, fanta,« reče Nejc. »Hej, Nejc in Piksi, kako sta?« pozdravi in vpraša Sine. »V redu sem, pa ti Sine?« odvrne Nejc. »Jaz sem tudi okej,« reče Sine. »Čudno, danes si pa nekam tiho, Piksi,« reče Nejc. »Ja, pa res, kaj ti je?« doda še Sine. Piksi samo zamrmra nekaj čisto nerazločnega. »Piksi!« dvigne glas Nejc. »Ja? Prosim, kaj je?« še enkrat vsaj koliko razločno zamrmra Piksi. »Povej, kaj se je zgodilo, da si tako zasanjan?« vpraša Sine. »Spoznal sem punco po imenu Lina Stephenson. Prihaja iz Londona, a zna slovensko in je zelo simpatična,« reče Piksi. »Aha … zato si tako tiho,« reče Nejc. »Kakšna izgleda in ali jo lahko še midva spoznava?« vpraša Sine. » Ja, no ima takšne blond-rjave dolge ter valovite lase, je zelo suha in ima rjave oči in ja, seveda jo lahko spoznata, danes pride sem ob treh,« zaljubljeno odvrne Piksi. »No, super« odvrne Nejc. Ura teče in je že tri. Takrat pred bazenom parkira črn BMW, ven izstopi Lina s svojim malim kužkom, ki ima pentljo. Lina je zares izstopala, imela je zelo drage natikače, torbico priznane in drage znamke, drage kopalke roza barve in lep, nežno roza obarvan, ampak res zelo drag klobuček in to seveda s pentljo. Takoj je prišla do njih in najprej pozdravila. »Zdravo, sem Lina Stephenson, Piksi me že pozna, vidva pa sta najbrž njegova prijatelja, če se ne motim,« reče Lina. »Ja, to sta Nejc in Sine,« reče Piksi. »No, me veseli da smo se spoznali,« rečeta Nejc in Sine. »Gremo kaj popit?« vpraša Piksi. » Ja, danes je zares vroče,« reče Lina. Piksi in Nejc gresta po pijačo, Sine pa ostane sam z Lino in gleda bazen, saj je reševalec in je zato plačan. Lina misli, da je Sine ne gleda in da je osredotočen le na bazen. A Sine jo vseeno gleda z delčkom očesa. Lina vidi, da je Piksi na pultu pozabil denarnico in videla je, da je notri denar. Hitro jo je vzela in iz nje potegnila 20 evrov. Takrat je bilo Sinetu vse jasno, Lina Piksija izkorišča za denar, ki ga sam prisluži! Sine ni rekel nič, saj sta se približevala Nejc in Piksi. Popili so pijačo in pojedli vsak svoj krompirček s hamburgerjem. Plačal je Piksi, a ni opazil škode, saj je gledal le Lino. Nato so se odšli kopat v bazen, Lina je imela izgovor, da je šla do ležalnika in se delala, da nekaj jemlje iz svoje drage torbice. Nejc jo je na skrivaj opazoval. Lina je v resnici iz sosednjega ležalnika vzela 30 evrov in jih skrila v svojo torbico. Nejcu je bilo tako vse jasno. Hotel je kaj zakričati, a ni, saj se je približeval Piksi. Ura je bila že 6 zvečer in Piksi je prosil šefa, če lahko gre danes 1 uro prej in šef se je strinjal. Sine in Nejc sta ostala sama in si takoj vse po tiho povedala. »Kaj bova rekla?« vpraša Sine. »Ne vem, « odvrne Nejc. Dolgo razmišljata, nato pa si rečeta, da je najbolje, da mu povesta resnico. Naslednji dan pride Piksi bolj pozno. »Zdravo, fanta, kako sta?« ju vpraša. »Piksi, nekaj ti moreva povedati, saj veš, Lina, a ne, ona krade!« rečeta glasno oba skupaj. » Saj ne morem verjeti! Z Lino naju bi rada ločila, da vaju ni sram, da si izmišljujeta takšne stvari!« zares jezno odvrne Piksi. »Nič si ne izmišljujeva, Piksi! Prosim, poslušaj naju,« reče Nejc. »Pa saj ne morem verjeti, mi naj bi bili najboljši prijatelji!« jezno zakriči Piksi. »Daj, no, Piksi poslušaj naju vsaj, da ti poveva, kaj krade!« reče Sine. »Vesta kaj! Ne bom vaju poslušal in dajem odpoved!« zares jezno zakriči Piksi. »Saj ne morem verjeti! Prelomil boš našo krvno zaprisego!« jezno reče Nejc. »Res! Obljubili smo si, da bomo vedno skupaj!« jezno in žalostno doda še Sine. »Me ne zanima. Odhajam!« jezno odvrne Piksi in gre. »Ne moreš kar oditi, prosim, vsaj poslušaj naju,« reče Nejc. »O, prav imaš, ne morem kar oditi, nisem še dal odpovedi pri šefu,« neizprosno odvrne Piksi. Piksi odide. Nejca in Sineta zaboli pri srcu, a vseeno morata na delo. Minejo počitnice in rana v Nejčevem in Sinetovem srcu se počasi zaceli. Sprijaznila sta se, da sta pač sama. V srednji šoli se vidijo, a se obrnejo stran in se ne pozdravijo. Nejc in Sine vzameta šolo zelo resno in imate večinoma same petke in kakšno štirko vmes. Piksi pa je večinoma z Lino na samih zabavah in ima v šoli večinoma same cveke in kašno dvojko vmes. Nekega dne pa se Lini kraja ponesreči in jo vidi Piksi. Takoj zakriči, da krade in to slišijo vsi. Piksi se še v istem trenutku spomni na stara prijatelja, ki ju je zapustil. Stisne ga pri srcu. Naslednji dan Piksi vidi Nejca in Sineta, kako se pri kosilu smejita. Ponovno ga stisne pri srcu, a tokrat močneje. »Zdravo. Kako sta?« ju vpraša. »No, no, le kdo je tukaj?« neusmiljeno vpraša Nejc. »Prosim, prosim, prosim, oprostita mi, tako mi je žal, da vama nisem verjel, resno, videl sem, kaj dela in mi je tako žal. Naredil bom kar koli, da smo spet prijatelji,« prosi Piksi. »No, dobro poslušaj, res ni enako brez tebe in te malo pogrešava. Ampak prelomil si krvno zaprisego in oddolžiš se lahko samo tako, da to ponoviš s štirimi novimi praskami.« odvrneta Nejc in Sine. »Joj, hvala vama,« odvrne. Naslednji dan pride Piksi s 4 novimi praskami v šolo. Tako so spet prijatelji. Privoščijo si sladoled in odhitijo novim dogodivščinam na proti.
Vita Gornik, 6. c
TIM MARKOČ: ŠOLARSKA
Od pol osme do ene, od pol osme do ene, so prvo šolske rute rumene, so trate zunaj pokošene. Po hodniku hodi šolar, ki ga glava boli, saj naslednjo uro iz matke oceno pridobi, kakšna ocena bo, se še ne ve, lahko je petka, cvek al pa neki vmes. Pouk se prične, šolar pred tablo stoji in iz njega ne pride nič, ker ga glava boli ko hudič, a učiteljica je še večji hudič, saj mu cvek dodeli, sama v sebi pa se sladko zasmeji, od pol osme do ene, od pol osme do ene.
Deset, deset – za malico sta maslo in med, a šolarju ne teče tek, v obraz je bled, bele barve kot vaniljev sladoled, od pol osme do ene.
Šolarska
Jaz in ti in šolarčki vsi, Kje smo? – V šolah nas ni! So šole in vrtci zaprti, pa tudi domače obrti.
Bile so to naše sanje večne, a niso izkazale se za srečne. Res je, da znajo biti šole tečne, A zdaj že komaj čakamo, da se pouk začne.
Pogrešamo že prijatelje, pogrešamo že učitelje … in upamo, da spet vidimo se.
Gašper, 9. c
ŠOLARSKA
Od osmih do dveh Od osmih do dveh … po šoli se razlega smeh. Gruča šolarjev sliši se po tleh.
Od osmih do dveh vsak dan v šoli sedimo, se cele ure učimo, čim prej domov si želimo.
Vsak dan s strahom v šolo hitimo in upamo da slabe ocene ne dobimo. Naj ura hitro bo mimo, da lahko domov zbežimo.
V šoli smo vsak dan, Ja, vsak dan smo tam, od osmih do dveh, od osmih do dveh. Lij Krempl, 9. a
ŠOLARSKA Od osme do prve po hodnikih hitimo, drug čez drugega kričimo in učiteljem težimo. Težko je upoštevati vsa pravila, obvestila in učiteljeva navodila.
Nestrpno čakamo pri uri, kdaj bo zazvonilo, da gremo lahko na kosilo. Ko zaslišimo zvonec, zdrvimo v šolsko jedilnico, zato nas dežurni učitelji pošljejo nazaj v učilnico.
Naša največja skrb je ocenjevanje snovi, takrat nam vsak učitelj na šoli zateži. Govorijo nam nekaj o sprotnem učenju snovi, da nas ob misli na to že glava boli.